Ločilni sloj

Neposredno pod strešno kritino razporejene ločilne plasti lahko izpolnjujejo raznolike naloge. Uporabo ločilne plasti oz. vrsto ločilne plasti za uporabo je treba določiti že v fazi načrtovanja.

Ločilne plasti lahko:

leseni opaž ali plošče iz lesenih materialov med fazo gradnje ščitijo pred vlago.
izboljšajo zvočno izolacijo,
izravnajo manjše neravnine na podlagi,
zagotavljajo zaščito kovinske kritine pred izstopajočimi žeblji iz opaža,
izboljšajo sposobnost drsenja pri termično pogojenih spremembah dolžine;
kovino na spodnji strani ščitijo pred škodljivimi alkalnimi vplivi in možnimi škodljivimi vplivi iz zaščitnih sredstev za les.
strešno kritino in podstreho podpirajo glede funkcije varnosti pred dežjem.

Ločilne plasti ne smejo vpijati ali zadrževati vode, ne smejo prepuščati močnega dežja (nalivov) in morajo prenesti temperature neposredno pod kovinsko streho. V odvisnosti od funkcije, ki bi jo morala prevzeti ločilna plast, je treba v dogovoru s proizvajalcem ločilnih plasti izbrani primeren izdelek.

Če je ločilna plast nameščena npr. kot dodatna zvočna izolacija, podjetje PREFA priporoča uporabo debelejših, težjih bitumenskih ločilnih plasti.

Napotek

Podjetje PREFA priporoča uporabo ustreznih ločilnih plasti pod strešnimi kritinami PREFA. Odsvetuje se uporaba strukturiranih ločilnih plasti v kombinaciji s strešnimi izdelki PREFA.

Poleg prej navedenih okvirnih pogojev za razporeditev ločilnih slojev je podjetje PREFA kot proizvajalec določilo naslednja navodila:

Od normalne obremenitve snega 3,25 kN/m² ali v kategorijah terena 0, I ali II je potrebno polaganje z ločilno plastjo.
Do naklonov strehe 25° je pri strešnih ploščah R.16, strešnih skodlah DS.19 in strešnih panelih FX.12 potrebna ločilna plast.
Pri strešnih konstrukcijah z neogrevanim (prezračevanim) podstrešnim prostorom je treba podstreho izdelati v skladu z zahtevami nacionalnih predpisov (standardi za podstrehe), vendar z vsaj eno ločilno plastjo.

Terenska kategorija 0 – morja, obalna območja, ki so izpostavljena odprtemu morju.

Terenska kategorija I – jezera in območja z nizko vegetacijo in brez ovir.

Terenska kategorija II – območja z nizko vegetacijo, kot npr. trava, in posameznimi ovirami (drevesa, stavbe) z razdaljo najmanj 20-kratnika višine ovire.

Terenska kategorija III – območja z enakomerno vegetacijo in pozidavo ali s posameznimi objekti z razdaljo manj kot 20-kratnika višine ovire (npr. vasi, predmestna pozidava, gozdovi).

Terenska kategorija IV – območja, na katerih je vsaj 15 % površine pozidano s stavbami srednje višine 15 metrov.

Terenske kategorije po standardu EN 1991-1-4